Zelena ohladitev

Noro vesela pozdravljam prihod pravega poletja z vsemi njegovimi temperaturnimi višinami vred, moj fant pa žal trpi, čeprav, saj veste, še prekmalu pride čas, ko bomo spet lahko rekli: “Brace yourselves, winter is coming” =P. No, ekstenzivnemu hlajenju s pivom in sladoledom v nehkratnem času sva dodala tudi naravno ohladitev. Odšla sva v Blejski Vintgar.

Foto: Meta Penca.
Foto: Meta Penca.

Gre za ozko, 1,6 km dolgo in bojda ponekod celo kar do 300m globoko sotesko, ki jo je nedaleč od Bleda vrezala reka Radovna. Sprehod je ravno prav dolg, lahko pa ga še podaljšate z ogledom 13-metrskega slapu Šum ali s pohodom v hribe. Midva sva se zadovoljila s pogledom na slap z višine, torej, s končne postaje sprehoda.

Foto: Miha Pavšek.

IMG_8639

IMG_20150525_150156

Prve poti so bile na tem mestu narejene že leta 1893, kar Vintgar uvršča med prva turistično urejena korita. Svoje ime, vintgar, je tako posodil tudi drugim, po obliki podobnim soteskam. Sam naj bi dobil ta naziv po obliki črke “V”, ki je spominjala na vinski kozarec, nekateri pa menijo, da je ime ostanek nemške besede “weingarten”, t.j. vinograd, saj so v bližnjem Podhomu nekdaj imeli celo brajde.

IMG_8644

IMG_20150525_151012

A čeprav so današnje potke po Vintgarju še bolj lepo urejene in varovane kot v časih prvih nadebudnih turistov 19. stoletja, se nama je vseeno zgodila ena precej strašljiva stvar. Na nekem delu sva se odločila rahlo skreniti z lesene poti in si ogledati breg ter brzice. Ni mi bilo jasno, kateri nevzgojeni otrok bi vame lahko vrgel kamen, potem pa sem opazila, da se je nedaleč od mojega fanta pravkar na zelo velike kose razletela prav tako zelo velika skala, ki je pravnokar padla s hriba za nama. Skupaj z družino turistov smo vsi, nasprotno od želenega in potrebnega, za nekaj sekund obstali kot vkopani, potem pa se le pobrali nazaj v varno zavetje vznožja. Le nekaj centimetrov ti lahko spremeni življenje. Sicer ne morem ravno reči, da je ogled Vintgarja nevaren podvig, saj so prav povsod varovalne mreže in ograje, vendar kamenje lahko zgoraj rušijo tako turisti kot morebitni gamsi. Kaj češ, oči na peclje in je. Vsekakor nama ni bilo žal, da sva šla, bova pa verjetno odslej vedno nekoliko bolj previdna, ko se vrneva. Vsaj obutev sva imela primerno terenu in sva potem kar hitro lahko napredovala naprej.

Voda Radovne je čudovito žadaste barve in v njej se skriva kar nekaj rib. Je pa tudi na drugi strani, stran od vode in ob poteh, po katerih hodiš, marsikaj mogoče videti. Od lenobnih čmrljev in živopisanih travniško-gozdnih cvetlic, do diagonalnih kamnitih plasti in kamnitega enoločnega mostu bohinjske železnice. Lepo je <3.

IMG_20150525_160001

IMG_20150525_160233

IMG_20150525_151733
Ker čmrlja nisem slikala, je čast pripadla temu zanimivemu žužku.
Foto: Miha Pavšek.

Nadaljujte z branjem

Štanjel

Ta mali kraški kraj stoji na griču Turn v občini Komen in je dobil ime po svetem Danijelu, zavetniku vasi. Zaradi svoje ugodne lege je bil naseljen že v železni dobi, iz katere so se ohranili ostanki gradišča, najdena pa je bila tudi ilirska nekropola. Kasneje so Rimljani na griču postavili utrdbeno postojanko, s katere so lahko dobro nadzorovali prehod v Vipavsko dolino. Turn je v ljudskem izročilu ohranil tudi ime Gledanica, zaradi česar se sklepa, da je bil tudi v porimskih časih uporabljen kot razgledna opazovalna točka.

Zajeta slika

Pogled z druge strani.
Gledanica.
Gledanica.

Štanjel je največji razcvet doživel v srednjem veku, ko se je razvil v terasasto naselje, v 15. stoletju pa je zaradi obrambe pred turškimi vpadi dobil tudi svojo prepoznavno utrjeno podobo in močno sklenjeno obzidje. Grofje Cobenzli so grad ponovno zgradili v 16. st., kasneje pa se je ta z dodatnimi predelavami spojil z obzidjem. V drugi svetovni vojni je bil močno poškodovan, tako da ga še danes postopoma obnavljajo, se pa v njegovem delu danes nahaja tudi galerija Lojzeta Spacala. Kras je nanj pomembno vplival, kar se dobro vidi tudi pri njegovih, s kraškimi podeželskimi motivi prežetih umetninah.

Lojze Spacal, Okno na Krasu.

Za mesto je značilna tudi skoraj povsem kamnita gradnja z bogatimi kamnoseškimi elementi, zvonik limonaste oblike, za največjo znamenitost pa gotovo velja Ferrarijev vrt.

IMG_20150516_124742

IMG_20150516_132700

Tega je med obema vojnama uredil arhitekt Maks Fabiani, čigar 150-letnico rojstva praznujemo letos. Ta je bil celo desetletje celo župan Štanjela in po legendi zaslužen za to, da Nemci gradu niso povsem uničili. Vojakom je zaukazal, da rušenja nikakor ne bo in naj kar pokličejo njegovega učenca, Adolfa Hitlerja in ga povprašajo, če si res želi uničiti učiteljevo dediščino. Čeprav je to verjetno le ljudski mit, je grad kljub temu le nekako uspel preživeti.

Vrt velja za najpomembnejšo medvojno parkovno ureditev in spada k vili Fabianijevega svaka, zdravnika Enrica Ferrarija iz Trsta. Nahaja se pod naseljem in odpira čudovit razgled na Braniško dolino. Kljub temu, da je Kras področje, kjer je voda v pomanjkanju, stoji na sredini parka ozek, podolgovat bazen, sredi katerega je majhen mostiček s stebrički v beneškem stilu. Pod bazenom se skriva tudi hladilnica, kjer so nekdaj hranili led, ki so ga poleti uporabljali tudi za namakanje vrtov. Zaradi svoje fotogeničnosti je Ferrarijev vrt že nekaj let tudi zelo priljubljena poročna točka.

Razgled na Braniško dolino. Foto: Julia Trushina.

IMG_20150516_132842

IMG_20150516_132727

Foto: Tiffany.

Čudovito podobo naselju daje tudi kraška hiša, ki se je ohranila iz romanike. Pred njo se nahaja kamniti vodnjak, v njej pa je predstavljena etnološka zbirka, posvečena materialni ljudski kulturi Krasa.

Kraška hiša z vodnjakom. Foto: himalia11.
Notranjost.

Štanjel je bil zaradi svoje estetike tudi kulisa za film Ne joči, Peter, danes pa v tem relativno zapuščenem naselju domuje le okoli 50 domačinov. Zato lahko kljub temu, da je ena izmed bolj znanih primorskih turističnih točk in v kolikor se tja ne odpravite ob sobotah, tudi v Štanjelu najdete svoj mir in na sprehodu po mirni vasici prisluhnete spokojni pesmi vetra.

“As ti tud not padu?!”, Ne joči, Peter.

IMG_20150516_133441

IMG_20150516_133610

IMG_20150516_133630

Nadaljujte z branjem

Dunaj

V zadnjih dneh je avstrijska prestolnica bolj ko ne evrovizijsko obarvana. Sklepni del se bo dogodil ravno danes zvečer in mesto se bo spet vrnilo na svojo ustaljeno pot.

Foto: Katja Štok.

Dunaj obiščem vsaj enkrat na leto. Vedno znova me prepriča njegova bogata ponudba kulturnih dogodkov in razstav. No, včasih pa tudi šoping =). A dejstvo je, da je na Dunaju vedno zabavno in nikoli ni časa za dolgčas.

Dunaj je največje avstrijsko mesto, njegova prestolnica, v kateri se nahaja kar tretjina prebivalcev države, okrog 1,8 milijona ljudi. Poleg dunajskih dečkov je tudi sicer znan kot evropska prestolnica glasbe.

Najprej naj bi območje ob Donavi poseljevali Kelti, kasneje Rimljani, ki so mesto poimenovali Vindobona, za njimi pa Babenberžani in Habsburžani, med katerimi je najslavnejša cesarica Marija Terezija.

Martin van Meytens, 1759.

Zanimivosti je na Dunaju še preveč in težko se odločim, katere so mi najljubše, saj mi jih je kar nekaj še ostalo za raziskovanje, kljub neštetim obiskom.

Naj začnem s splošnimi.

Morda je med prvimi, po katerih je Dunaj znan tudi njegov živalski vrt. Je najstarejši na svetu in eden redkih, kjer je moč videti tudi pande. Od 2004 lahko obiščete živali s polarnih območij, že dolgo znan pa je tudi akvarij, ki si ga lahko ogledujete od spodaj ter ogromni steklenjak s simulacijo tropskega deževnega pragozda.

Očitno ga rad obišče tudi zvezdnik Obalne straže, David Hasselhoff =).

Na drugi strani najdete dvorec Schönbrunn, poletno rezidenco Habsburžanov, v njem pa je nekaj časa bival celo Napoleon Bonaparte.

Cvetlični tunel iz vrtnic.

Sledi jima definitivno Štefanova katedrala s svojo značilno streho in pisano notranjščino.

dunaj 184

dunaj 173

V njeni neposredni bližini se nahaja tudi Zacherlova hiša, delo arhitekta Jožeta Plečnika.

Če časa ni dovolj za podroben ogled, je za prvi vtis priročen tudi sprehod po mestu.

Detajl s Hofburga.
Secessionhaus s čudovitim Klimtovim Beethovnovim frizom v notranjosti.
Detajl s fasade. Foto: S. Lo.
Beethovnov friz, ki ga je naslikal Gustav Klimt.
Majolikahaus, delo Otta Wagnerja.
Opera.
Karlskirche oziroma cerkev Karla Borromejskega.


Če vas nožice izdajo, si lahko pomagate z odlično podzemno ali pa s tramvajem.

Od umetnostne ponudbe priporočam obisk v Albertini, Leopoldmuseumu in celotni MuseumsQuartier, odlični Kunstahuswien, ki gosti odlične fotografske razstave in ne nazadnje Kunsthistorischesmuseum, v katerem imajo tudi odlično saherco in muzejsko trgovino.

Detajl s poslikav ob stopnišču: Klimtova egipčanska umetnost.

Njegov pendant je tudi osupljiv Naturhistorischesmuseum, kjer imajo v svojih zbirkah tudi nekaj dinozavrov.

IMG_7497

V MuseumsQuartierju sicer večkrat dokazujejo tudi, da imajo smisel za humor, na njihovih vedno drugačnih klopeh pa si lahko tudi malo oddahnete.

Če obožujete ekscentričnega Hundertwasserja, vam bo všeč tudi njegova Hundertwasserhaus ali pa Kunsthaus Wien, kjer lahko obiščete tudi njegovo zbirko oziroma si ogledate njegovo reciklažno oblikovanje notranjščine.

Hundertwasserhaus.
Kunsthaus Wien.

Sama se skoraj nikoli ne morem upreti tudi kakšnim nakupom, seveda pa je prav nemogoče odpovedati se posedanju v njihovih kavarnah in pregovorno dobri saherci. Odlične imajo sicer tudi mnoge druge slaščice.

Kavarna Julius Meinl. Foto: Vanessa Arn.
Foto: Katya.
Foto: tang_kt.
Demel.

Seveda pa Dunaj skriva še mnogo, mnogo več =).

Podpeško jezero z okolico

Podpeško jezero ima več imen. Poleg tega, najbolj uporabljenega, lahko slišite še za Krimsko jezero, Jezero, Podkrimsko jezero, Jezero pod Planinco ali Jezero pod Sv. Ano. Najdete ga na Ljubljanskem Barju v bližini Brezovice oziroma Podpeči, kjer se nahaja tudi slavni kamnolom.

Foto: Žiga Radšel.
Foto: Marko Lavrinec.

Do njega sva se s fantom odpravila kar preko Črne vasi, ki je tudi sama po sebi zelo privlačna destinacija, na poti pa sva srečala tudi fazana!

Foto: Tomaž Zebrek.

Podpeško jezero je kraško jezero, ki ima presenetljivo, zelo pravilno ovalno obliko. V premeru meri največ 135 m, povprečno pa ima nekje do 10 m globine. Zanimiva izjema pri tem je podzemni odtok lijakaste oblike, ki vodi v globoko brezno, doslej raziskano do globine 51 m, zaradi česar se Podpeško jezero umešča med eno najglobljih v Sloveniji.

Jezero iz zraka. Foto: Arhiv Občine Brezovica.
Podpeško jezero pozimi. Foto: rlubej.
Foto: Nejc Lampret.
Foto: Manica.

Glede na to, da temperatura pozimi ne pade pod 7°C, poleti pa se močno segreje, do 25°C, je jezero tudi priljubljeno kopališče okoliških prebivalcev, v njem pa mlajši in starejši navdušenci lovijo tudi ribe, na sprehode vodijo pse, jezdijo in se udeležujejo drugih rekreativnih aktivnosti.

IMG_20150510_151743

Jezero na vrhuncu sezone. Foto: Omladic.

IMG_20150510_153302

V bližini se nahajata tudi 1107 m visoka gora Krim, na katero se lahko povzpnete preko vasi Planinca, ter Ledena jama, ki pa je za javnost zaprta.

Krim pozimi. Foto: Prešeren.
Razgled z vrha.
Razgled z vrha.
Zajeta slika
Vhod v Ledeno jamo.

Ker dobremu potepanju pritiče tudi odlična okrepčitev, priporočam, da si pijačo in/ ali sladoled privoščite kar v gostilni ob jezeru, na kosilo ali večerjo pa se le odpravite v brezoviško Kaščo Mrlačnik, kjer vam postrežejo z odličnimi jedmi in malce zadržanim osebjem ;). Midva sva si tokrat naročila pico pol-pol, pol Vrše (z gamberi) in pol Istrske (s tartufi) in prav obe sta bili odlični!

PicsArt_1431274124565

IMG_20150510_164342

Nadaljujte z branjem

Tržiški zakladi

Za kratek potep tokrat predlagam izlet na Gorenjsko, v Tržič. Pred letom dni sem obiskala tržiški sejem mineralov in fosilov, ki se bo odvijal danes in jutri, v nedeljo. Bila sem navdušena nad lepo zbirko takih in drugačnih zemeljskih zakladov ter pokupila kar lepo število “spominkov” in nekaj nakita. Pravzaprav sem se že težko uprla, da ne bi pobrala kar vsega, saj je prav vsak kos nekaj posebnega.

Seveda se med razstavljavci najde tudi lepa peščica ljudi, ki prodajajo tudi druge zmožnosti, ki naj bi jih imeli kamni in razne čudežne “naprave”, a se boste v to morali poglobiti sami, saj mene to, žal, ne zanima. Prišla sem zaradi magije, ki jo lahko vidimo =).

IMG_20140510_213431
Geode in kristali.
IMG_20140510_213642
Fosilizirani zobje morskega psa.

Žal na ogled ni bilo tega redkega opala, ki se zdi, kot da v sebi vsebuje morsko dno. Čudovit je in sploh se ga ne bi branila.

Tržič sicer skriva še kak drugi biser, od malega Tržiškega muzeja do odličnega sladoleda, ki ga lahko pojeste na kratkem sprehodu skozi tesno mestece.

Foto: Damjan Vrisk.
Kurnikova hiša. Foto: Hef@jst.
Foto: Maajk Mareen.
Foto: Maajk Mareen.
Foto: Pridigar.
Dvorec Neuhaus, ki ga je dal na lokaciji nekdanjega gradu postaviti avstrijski feldmaršal Radetzky. Foto: Alukasev.
Foto: Alukasev.
Foto: Marjanp.

Če ste bolj pustolovske narave, ali želite raziskovati še malo bližnjo okolico, pa je le nekaj kilometrov stran tudi Dovžanova soteska, kjer lahko z malo sreče tudi sami najdete kakšen fosil.

Franja

Zdi se mi, da je Bolnica Franja kot nalašč za praznovanje delavskega praznika, ko radi govorimo o solidarnosti in humanosti. Tudi sama sem jo pred leti obiskala prvič prav na ta dan.

IMG_3978

Zaradi naravnih ujm je bila že večkrat poškodovana, najhuje l. 1989 in 2007, a so jo uspeli vsakič znova dodobra obnoviti, čeprav so vode odnesle tudi marsikateri dragocen original. Pred kratkim pa je Bolnica Franja prejela tudi mednarodno priznanje Znak evropske dediščine.

Zajeta slika

Nahaja se v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem, po nasvetu domačina Janeza Peternelja pa jo je začel graditi dr. Viktor Volčjak s skupino odporniških borcev. Nadimek Franja je dobila že v času vojne po zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je največ časa vodila. Bolnišnica v tako nedostopni soteski je bila namenjena le težjim ranjencem, ki so jih na nosilih prenašali po potoku Čerinščica.

IMG_3723
Dokler je struga še položna, še gre. Pred vhodom v sotesko je bilo zaradi varnosti neoznačeno pokopališče, v grobove pa so namestili zapečatene stekleničke z osebnimi podatki umrlih.
IMG_3724
Poskrbeli so tudi za izvidniške točke in obrambni sistem. Čeprav so bili sovražniki večkrat blizu, bolnišnice nikoli niso odkrili.
IMG_3769
Zares težavne razmere za delo.

Prenos je potekal ponoči, da bolnišnice ne bi nalašč ali ob mučenju izdali, pa so ranjencem predtem prevezali oči. Čeprav so skušali za zdravljenje zagotoviti kar največ sredstev in nemoten potek, jim je primanjkovalo antibiotikov, krvi in plazme. Na začetku so operacijsko perilo in instrumente razkuževali tako, da so jih kuhali, kasneje pa s paro. Sanitetni material pa je prihajal celo iz Milana in Gradca, čeprav so ga večinoma zagotavljale bližnje terenske organizacije. Šele tik pred koncem vojne, marca 1945 pa so dobili tudi rentgenski aparat, ki ga je imela le še ena partizanska bolnišnica.

Med bolničarji je bila le ena šolana medicinska sestra, ostali pa so se usposabljali na tečajih in pri delu. Za kar najboljše okrevanje in optimizem pa so v bolnišnici poskrbeli tudi z različnim razvedrilom in glasilom Bolniški list. V največjem razmahu je imela Bolnica Franja 14 barak, hkrati pa se je v njej lahko zdravilo 100 ranjencev.

Zajeta slika
Soba za ranjence.

IMG_3744

Čeprav je bila bolnišnica Franja slovenska vojna bolnica, so se v njej zdravili tudi Italijani, Francozi, Rusi, Poljaki, dva Američana in dva Avstrijca, kar izpričuje spoštovanje Ženevske konvencije, saj so bili v tistem času Italijani in Avstrijci zavezniki Nemcev. Kljub temu, da so bile razmere težavne, je večino zdravljenj potekalo uspešno. V spomin na njeno delovanje se vsako leto odvija kolesarski maraton Franja.

Zajeta slika

Nadaljujte z branjem

Najlepši slovenski otok

Tokrat me je pot zanesla na Bled, kamor se zelo rada vračam. Marsikomu gre včasih malo na živce, da je sicer precej oblegan, tako s Slovenci kot tujimi turisti, a se po mojem mnenju najde več kot dovolj možnosti, da ga obiščete, ko je malce bolj prazen in najdete tudi svoje romantične ali kontemplativne intimne kotičke. Bled je zakon!

Foto: Ažbe Mejavšek.

Najbolj me je sicer presenetilo, kako hitro sem se privozila do njega, saj pot do Bleda iz prestolnice traja le cca. 45 minut! Tako da jo bom definitivno opravila še pogosteje.

Bled bi lahko svojo turistično ponudbo malo bolje okrepil, saj je na peščici stojnic težko najti kaj zares zanimivega, še manj pa estetskega, ob bregovih jezera pa je nametanih ogromno ne preveč lepih stavb, ki so nastale med socializmom in nedavno preteklostjo. Prav tako njihova kulinarična ponudba ne upošteva ravno tega, da ga obišče ogromno ljudi, saj hrana na kar dostih koncih ni ne okusna, ne sveža. Recimo, da jim to oprostim, glede na to, da sezona še ni na vrhuncu, a močno upam, da se v roku enega meseca malce bolj potrudijo.

Foto: Hailey Elizabeth.

Vsekakor pa sem bila povsem navdušena nad lokacijo in osebjem Hotela Park. Vsi po vrsti so bili zelo ustrežljivi, prijazni in simpatični, skratka, res so se potrudili za svoje goste, čeprav nas je bilo v tem času malo. Kar je bila pravzaprav voda na moj mlin. Vsekakor obisk v njem izredno priporočam!

Zajeta slika

Zajeta slika

Zajeta slika

Njihov hotel, ki je hkrati največji hotel na Bledu, je v neposredni bližini jezera in s svojega vrhnjega nadstropja, kjer se nahajajo bazeni, ponuja čudovit razgled na jezero z okolico. Najbolje ga je videti prav z jacuzzija, kjer se človek težko odloči, ali bi gledal otok s cerkvijo ali pečino z blejskim gradom =). Tough life.

IMG_20150420_160227~2

To je bil moj vrhunec dneva, saj sva s partnerjem prišla na Bled na enodnevno sproščanje in ponudba v Hotelu Park je temu več kot zadostila. Poleg vodnih aktivnosti sva preizkusila tudi njihovo finsko savno, fitnesu pa sva se, čeprav je bil vštet v najin paket, izognila in si namesto njega raje privoščila sladoled in kavo na sosednji terasi, kjer sva opazovala zahajajoče sonce.

Temna čokolada in mango sta se izkazala za odlično kombinacijo!
Temna čokolada in mango sta se izkazala za odlično kombinacijo!

Tu lahko na žalost spet podam precej žgočo kritiko, saj je v tistem času na terasi bilo zasedenih le cca. 5 miz od kaj-pa-vem vsaj dvajsetih, a je bilo kljub temu, da so delali vsaj štirje natakarji (!), na postrežbo treba čakati več kot deset minut, na račun pa celo dvajset. Če ne bi ob počasni postrežbi dobila še ogabno grenke kave, za kar, sklepam, je kriv verjetno slabo čiščen avtomat; in sladoleda v papirnatih skodelicah, ki jih človek dobi za na pot (pa sva sedela za mizo in je bilo očitno, da na pot ne nameravava), bi morda še rekla, da je bilo to zgolj nesrečno naključje. Tako pa sem zelo razočarana nad tem, kako ravnajo s svojimi gosti, še posebej, ker jih je v tem času veliko manj kot na vrhuncu sezone. Edino, kar v tej kavarni lahko pohvalim, je lokacija, ki ponuja odličen razgled ter njihova v zadnjih nekaj letih dobro osvežena slaščičarska ponudba. Vse ostalo, kar ni malo, lahko do naslednjič z vsemi mojimi blagoslovi več kot popravijo. Skoraj vedno dajeva napitnino, če je to edino, kar vam kaj pomeni. Tokrat je seveda ni bilo.

No, čeprav je moj dan tokrat potekal zelo ležerno, se običajno vsaj malo sprehodim ob jezeru, pokukam v kakšno trgovino in si ogledam kakšno novo ali staro blejsko pridobitev.

IMG_20140607_160209

Novozgrajeni veslaški center. Žal brez Luke Špika.

Zdaj sva le dodobra nafutrala račke, od katerih naju je zelo presnetila ena samička, ki je kar z roke jedla skorjico. Res je bila že kar preveč pogumna in zaupljiva, a se je bilo težko upreti temu, da naju ne bi njena ljubkost, ko je plezala še na pomol in s kljunčkom pobirala drobtine, ki so ob drobljenju padale po njem, zabavala.

Njen moški partner je zaradi njene hitrosti žal ostal brez večine razdeljene hrane, obenem pa naju je nezaupljivo gledal izza njenega hrbta in ji gagal, sklepam, da je neumna, da hodi tako blizu =).

IMG_20150420_140322

IMG_20140607_161309

Slika195

Rac in labodov je na jezeru kar veliko in vedno jih rada opazujem, še posebej, ko imajo mladičke. Voda je v zadnjih nekaj letih zaradi nameščenih čistilnih naprav precej bolj čista, tako da je tudi sedenje ob jezeru veliko bolj prijetno in tudi bolj urejeno. Lesene platforme, ki so jih dodali, lepo sovpadajo s tem naravnim biserom, ki ga je ledenik pustil za seboj pred 14.000 leti. Včasih naj bi bil veliko večji in kar dvakrat bolj globok kot danes, ko je globok do 31m. Poleti se v njem da tudi kopati, saj se voda zelo segreje, najamete pa lahko tudi čoln, ali se kot tuji turisti odpravite na otok s pletn(j)o. Meni osebno je sicer lepše, če si v čolnu sam ali v manjši družbi poznanih ljudi.

IMG_8524

IMG_20140607_171425

IMG_20150420_135729

Otok naj bi bil kultno središče že v poganskih časih, na njem so našli kar 124 grobov z okostji iz 9.-11. stoletja. Danes pa je na njem cerkev Marijinega vnebovzetja, katere največja znamenitost je t.i. Zvon želja, ki je nastal l. 1534 v italijanski Padovi. Do cerkve se lahko povzpnete po 99 monumentalnih stopnicah, ki so stare že kar 360 let.

Poleg jezera lahko raziskujete tudi okolico, sama se na primer rada povzpnem tudi na grad, ki je kljub vstopnini prostor, ki se ga splača vsaj kdaj pa kdaj obiskati. Z njegovih pečin se ponuja čudovito osupljiv razgled, prav tako pa je zanimiv tudi sam grad, ki sodi med najstarejše slovenske spomenike ter je po pisnih virih najstarejši grad na Slovenskem. Na njegovem mestu je najprej verjetno stal obrambni stolp z obzidjem, ki so ga dogradili v grad in ga večkrat prezidali. Danes lahko med drugim vidite ohranjeno romansko obzidje s stolpi in rekonstrukcijo utrjenega vhoda z dvižnim mostom, barokizirano poznogotsko kapelo s poslikavami ter muzej. V začetku junija pa prirejajo tudi srednjeveške dneve in nam bodo v tistem tednu ponudili kar pester program.

Foto: David & Bonnie.
b
Razgled z grajskih soban.
a
Razgled z grajske latrine =).
Srednjeveški dnevi.

Bled je gotovo vsaj toliko kot po jezeru znan tudi po kremšniti, katere ljubiteljica sama nisem, vi pa si jo le privoščite. Popularizirali so jo prav v Hotelu Park, v katerem je bil od leta 1953 zaposlen slaščičarski mojster Ištvan Lukačević, izvirale pa naj bi iz, meni nekdaj zelo ljube, slaščičarne Lenček v Domžalah. Pa dober tek!

***

FUN FACT:

Bled ima očitno rada tudi Tanja Ribič, saj je bil skoraj cel videospot za pesem Zbudi se sneman tam, delček pa na gradu Branik oziroma Rihemberk, o katerem sem pisala v svojem predzadnjem potpodnoge postu =).

Ta različica videospota je sicer zelo slabe kvalitete, a drugega nisem našla.

Gre za neplačano objavo.

Nadaljujte z branjem

Novo Mesto, Otočec in Pleterje

Še eno mesto z rečnimi meandri Krke, v katerega se zelo rada vračam. Za razliko od marsikaterega drugega mesta se mi zdi precej živo mesto, z veliko mladimi, aktivnimi na različnih področjih ter pestrim kulturnim programom.

Najlepše pa se mi zdi, da se lahko kar nekaj časa sprehajaš ob Krki, opazuješ sosednje vrtičke in se nazadnje ustaviš na kavi v Loki, ki se spremeni v kosilo in nastavljanje sončnim žarkom.

2014-03-08 14.13.05

Foto: Miran Kambič

2014-03-08 15.00.28

2014-03-08 15.00.52

Po dobrem obedu se kar prileže kakšen nov podvig, zato se lahko odpravite v zame enega najlepših slovenskih gradov, na grad Otočec. Če tega ne storite v soboto, ko imajo tam poroke, ste lahko na otoku v zelo maloštevilni družbi in malo bolj zen. Park na otoku je pravi balzam za dušo.

Foto: Candy Adriatico.
Foto: Cvelbar.
Foto: Candy Adriatico.
Foto: Robert Kruh.

Preden zavijete domov, pa predlagam še kratek obisk Pleterij, edinega še delujočega kartuzijanskega samostana pri nas. Zaradi zaprtega reda si boste lahko ogledali le njegov manjši del, še posebej, če ste ženska, a že mimobežen obisk bo v vas gotovo pustil pečat.

Foto: Pskusek.

Na potep v Sesljan

Zadnjič sem se v odlični družbi odpravila na kratek, a čudovit potep do sosednjega Sesljana oz. Sistiane. Dan je bil sončen in topel ter kot nalašč za odhod na morje. Glede na to, da smo (pravilno) predvidevali, da se bo na domači obali gnetlo ljudi, smo se raje odpravili v zamejstvo, danes italijanski Sesljan.

Foto: S@rA.

Izplačalo se je. Z avtom smo se peljali čez Kras, kjer se poleg krasne narave in prvih špargljev skriva tudi več krajinsko-arhitekturnih biserov.

Eden mojih najljubših je grad Branik.

Grad Branik oziroma Rihemberk.

Težko se je odločiti, ali bi gledal grad ali razgled na okolico =).

Foto: marjanp.
Foto: David Furlan.

Zlahka pa bi živela tudi v skoraj kateri koli kraški vasici, med katerimi so se mi v spomin najbolj vtisnili Preserje, Komen in Gorjansko.

Kraška hiša. 
Foto: gmbgreg, Komen.
Foto: Valter Erzetič New, Gorjansko.
Foto: Valter Erzetič New, Gorjansko.

Tudi italijanska stran je luštna. Vedno so mi všeč njihove za-normalnega-človeka-primerne enodružinske hiše, ki bolj kot število nadstropij ljubijo zunanjo okolico in lep vrt, namenjen predvsem posedanju in uživanju v njegovi estetiki. I tata bi, sine.

Kljub temu, da sta mi Italja in njihov način življenja običajno izredno všeč, mi njihove plaže večinoma niso. No, razen za pohajkovanje. Sesljan je sicer majhno urejeno letovišče, vendar sama, po pravici povedano, dopusta tam ne bi preživljala. Pa ne (samo) zato, ker o čistoči tamkajšnjega morja nimam pretirano dobrega mnenja, preprosto mi italijansko morje skoraj tja do sicilije ne “potegne” preveč. Si pa z veseljem še kdaj vzamem čas za obisk, kavo ali kosilo ter sprehod ob morju. Za ta namen ga izredno priporočam =).

IMG_20150406_204048

IMG_20150406_204819

IMG_20150411_190926

IMG_20150411_193322

IMG_20150406_205431b

PicsArt_1428772513333

PicsArt_1428773785781~2

Dan je bil popoln, obžalujem le dve stvari. Da se je moj želodček že v Braniku popolnoma napokal z dobro hrano in ni zmogel še mamljivih morskih dobrot, pripravljenih v Sesljanu, in da nismo imeli časa za nabiranje špargljev.

Foto: Tim Clinch.

Je pa kar malo nenavadno, ko se človek z jubeznijo in občudovanjem razgleduje po teh krajih in se spomni na njihovo zgodovino, saj kar težko verjameš, da je minilo že/ šele 100 let, odkar je ravno ta zemlja morala požirati toliko prelite krvi. Vesela sem, da lahko danes vidimo le njihovo lepšo in mirnejšo podobo.