Vreme je sicer malo muhasto, a se dneve kljub temu da izkoristiti tudi za kak izlet, na primer v jame, ki jih ima Slovenija na pretek. Sama sem kar ljubiteljica kraškega sveta in sem jih precej že obiskala, kljub temu pa sem bila zadnjič prvič v Škocjanskih.
Priznati moram, da so name napravile izjemen vtis in lahko rečem, da krepko prekašajo Postojnsko jamo pa še precej cenejše so in manj obljudene, čeprav je bila naša skupina kljub temu kar obsežna. Vodil nas je lokalni simpatični vodič, ki je kljub temu, da smo bili v angleški skupini le trije Slovenci, vse informacije podal v obeh jezikih. Vodenje je bilo zelo informativno, včasih začinjeno z nekaj sproščenega humorja, predvsem pa je s svojo ljubeznijo do jam te uspel približati tudi vsem svojim gostom. Po njih smo se sprehajali skoraj dve uri in s široko razprtimi očmi raziskovali vse kotičke Škocjanskih jam. Najbolj impresivna je bila Šumeča jama, še posebej ob podatku, da se je zaradi nenadnih poplav kotanja večkrat skoraj popolnoma zapolnila z vodo, ki je nazadnje, leta 1965, segala 108 m visoko, najvišje, kar 128 m, pa je segala leta 1826. Obenem mi je bilo zelo všeč, ko je vodič za minuto ugasnil luči v jami, da smo se lahko počutili kot prvi raziskovalci, ki so si pogumno dolga leta pot utirali opremljeni le s svečami.
Umetni rov, vhod v jame.Del Suhe jame.Največji kapnik, 15 m visok stalagmit, je imenovan Orjak. Foto: Borut Lozej.
Škocjanske jame zaradi svojega volumna podzemeljskega kanjona spadajo med navečje jame nasploh, od leta 1986 pa spadajo tudi med svetovno dediščino, zaščiteno pod Unescom. Pohodne poti v jamah so bile nedavno prenovljene in so zelo lične, kljub temu pa za večjo sproščenost predlagam, da pridete primerno (športno) obuti, saj je del jam precej vlažen. Temperatura v Suhi jami je konstantna (12°C), v drugem delu pa zaradi vlage nekoliko niha.
Pot v Šumečo jamo.Dolga pot navzdol v kanjon z vidno staro turistično potjo, vsekano v steno jame.Detajl stare poti, ki poteka veliko nižje kot nova in je bila zato tudi večkrat poplavljena. Foto: Prominer.Del Šumeče jame s kanjonom reke Reke in Cerkvenikovim mostom. Foto: Borut Lozej.Ponvice, kapniki skledaste oblike v najstarejšem delu Škocjanskih jam.Izhod iz jam in prvotni, najzgodneje odkriti vhod vanje.
Spominske table prvim raziskovalcem Škocjanskih jam. Foto: RIDI.
Ob obisku lahko izbirate med tremi možnostmi: med ogledom Škocjanskih jam, ogledom parka s porečjem reke Reke ter učno potjo Škocjan. V karto je vključen tudi muzej, ki pa smo ga mi tokrat izpustili. Izbrali smo le prvo opcijo, a imam občutek, da se bom sama v jame že kmalu vrnila, pri tem pa ogled kombinirala še z vsaj drugo možnostjo (reko Reko), saj je tudi okolica zelo lepa.
V jamah se poleg mnogih netopirjev, pajkov, jamskih škorpijonov in drugih živali najde tudi kakšna človeška ribica.
Če se ob izhodu odločite za daljšo vrnitev po stopnicah in ne prek dvigala, si lahko ogledate še prelep slap ter pregledate razgled na drugo stran, v Malo dolino. Nas so ob tem času pričakala tudi že bujno cveteča rastišča ciklam. Že pred vodenjem pa smo se odpravili tudi na bližnjo razgledno točko, od koder se zelo dobro vidi udorna dolina, priporočam.
Sprehod po okolici. Foto: Mapp Hudrans.Slap v skriti votlini na poti nazaj.
Prijetna pot nazaj skozi kraški gozd.Park Škocjanske jame z zraka. Foto: Mauro Antonini.Velika in Mala dolina s Škocjanom na vrhu. Foto: Borut Lozej.Foto: RIDI.Pot do razgledne točke. Foto: John Goodall.
Izlet je bil res popoln, na topel in sončen dan, na enega zadnjih tega poletja, v Lokvi pri Divači pa smo si privoščili tudi dobro malico v tudi sicer odlični gostilnici Ambasador. Glede na to, da smo bili na, žal ne prav pretirano okusnem, kosilu že v Divači, smo si privoščili le palačinke, sicer pa bi za kaj krepkejšega predlagala kar gostilno Muha, ki je od Ambasadorja le nekaj korakov stran in slovi po lokalnih specialitetah.
Lokev.
Kot rečeno se v jame gotovo še vrnem, saj še zdaj ne mine dan, da se ne bi spomnila nanje in na to, kako sem jih raziskovala kot navdušen otrok. Zares se ne zavedamo dovolj, kakšni biseri nas obdajajo in česa vsega je sposoben ta magični planet, na katerem živimo in katerega ne cenimo tako/ toliko, kot si zasluži.
Slovenska jezera in reke so zadnje čase zasedeni do zadnjega kotička, zato za izlet predlagam izlet v zamejstvo, k Rabeljskemu jezeru.
Foto: Thorsten Kuttig.
Ledeniško jezero, ki se v italijanščini imenuje Lago del Predil, je dolgo okrog 1400 m, široko pa do 400 m, z globino do 35 m. Čeprav je manjše, je veliko manj oblegano od Bohinjskega ali Blejskega jezera, obenem pa tudi nekoliko hladnejše.
Foto: Patricija Belak.Foto: pmedved.Foto: Vladimir Shveda.
O nastanku jezera pa govori tudi ljudska pripovedka, po kateri naj bi jezero nastalo, ko je vihar zalil celotno vas. Njeni prebivalci se namreč niso hoteli usmiliti popotnice z otrokom, ki je v vasi iskala prenočišče. Ta je bila v resnici Marija z detetom. Zaradi njihove trdosrčnosti jih je bog kaznoval, prizanesel je le starcu, ki ju je sprejel v svoji samotni koči na robu vasi – današnjem otočku sredi jezera. Pripovedko je v eno od svojih pesmi vključil tudi Simon Gregorčič.
Foto: Keith Burtonwood.Foto: Barbara Debeljak.
Glede na redkejšo poseljenost, višjo nadmorsko višino in manjše število soobčudovalcev, je od Rabeljskem jezeru gotovo zanimivo opazovati tudi zvezde ali roje utrinkov. Perzeide bo moč videti še do 24. avgusta.
Glede na to, da je deževalo še celo dopoldne, nama je najprijaznejša gospa, lastnica BNB-ja Il Ghiro, samoniciativno predlagala, da brezplačno ostaneva še malenkost dlje in nama ni bilo treba iti direktno v naliv. Res je ne morem prehvaliti, cel postanek o Gardskem jezeru in Veroni se je splačal ter polepšal zaradi nje in njenega polpenziončka. Ta hvala na njen račun ni plačana, čeprav upam, da ji morda kdaj tudi kaj prinese, saj si res zasluži dodaten obisk in promocijo.
Že izpraznjena polovica ponudbe ob zajtrku.
Kakor koli, po kraljevskem zajtrku, ki je po količini in širini ponudbe močno presegal ekipo, zbrano v jedilnici, sva v stanovanjcu ostala še kakšno uro ali dve ter si čas krajšala z angleškimi (!) knjigami, ki so bile na regalu v jedilnici. Mislim, da to res dokazuje osredotočenost na obiskovalce in premišljenost ter prijaznost lastnikov. Ko se je vreme malenkost le umirilo, pa sva končno odšla na obalo Gardskega jezera. Bilo je zares lepo, skozi oblake je pokukalo celo nekaj sončnih žarkov, edina neprijetnost je bil le nek klovn-“spomenik”, ki me je presenetil ob hoji izza vogala in sem se ga dejansko ustrašila. Klovne bi lahko po mojem mnenju komot izpustili, kjer koli, saj so dejansko strašljivo groteskni. Ampak dobro.
Glede na to, da sva bila v Italiji, si je moja boljša polovica zaželela za kosilo italijansko poslastico v obliki pizze =). Po kosilu pa sva krenila do Verone, saj naju je zvečer v tamkajšnji rimski areni čakala operna predstava, darilo za obletnico. Na sporedu je bil Puccinijev Turandot, ki sem si ga že nekaj časa želela slišati zaradi arije Nessun dorma, moje najljubše arije nasploh.
Nisva vedela, da bo konec julija v Italiji prava deževna apokalipsa, zato nisva vedela, ali bo predstava odpovedana, ali ne. Izkazalo se je, da kljub temu, da operne predstave v areni seveda potekajo na prostem, predstav nikoli ne odpovejo, saj bi potem kupcem morali vrniti del denarja. Ja, samo del. Namreč, opera ti ne vrne celotne vsote, ne glede na to, koliko prej si karto kupil. Če orkester samo prime za inštrument in zaigra za pol sekunde, se šteje, da so ti ob pritožbi dolžni le odgovoriti in premisliti o tem, da bi ti vrnili pol denarja. Če pa dejansko s premori zdržijo do konca večine prvega dela (tretjine), se šteje kot da si v celoti bil prisoten in do vračila nikakor nisi upravičen. Seveda se karte tudi ne da menjati za drug termin ali predstavo. Očitno imajo s tem in z nejevoljo kupcev že nekaj izkušenj, saj ti ob prihodu namesto osebne razlage izročijo kar večstransko tiskano pojasnilo, edina ugodnost, ki jo ob tej neprijetnosti dobiš, pa je možnost 10% popusta ob nakupu naslednje karte, če ti seveda odobrijo da si do tega upravičen. Verjetno se to zgodi le, če se odpre zemlja pod areno in te živega požre.
Vseeno sva nekako upala, da bo do večera dež pojenjal in bo predstavo dejansko možno spremljati. Zaradi tega sva si kupila še pelerine za enkratno uporabo in zame še tapecirano blazino za pod rit. Sedenje na mrzlem, vlažnem kamnu namreč ne bi bilo prav ugodno za moj občutljiv mehur. In začelo se je čakanje na razplet. Ker se kar nekaj ur zaradi dežja nisva imela kam dati, sva šla najprej na kavo in malico ter kasneje, ob spoznanju, da ne gre le za eno ploho, v največji možni gneči obiskala še Julijo (sama sem bila v Veroni prvič). Tam me je negativno presenetil hodnik pred njo, poln raznih čigumijev in drugih nesnažnosti, zalepljenih nanj. Joški se nisem niti približala, kaj šele, da bi se je dotaknila (za srečo baje), ker mi je ob vsej gneči in vremenu zelo pošteno viselo dol zanjo. Namesto tega, da bi se še kar koli dlje potepala po ulicah, sva se odločila, da najdeva kavarno, kjer lahko ostaneva vsaj nekaj ur in bereva na toplem. Za nasvet sva povprašala kar nekaj domačinov, a njihova navodila niso ravno obrodila sadov, nato pa nama je pomagal gospod, ki je delal v antikvariatu. Čeprav je bil že prileten, je kljub gneči tujcev, ki so se smukali okrog njegove trgovinice, to zapustil brez dežnika in naju pospremil do križišča, ne da bi jo zaklenil. Tam naju je prijazno usmeril in nama zaželel lepši dan. Njegova prijaznost je ostala nepoplačana, a vsekakor nespregledana. Kavarnico sva dejansko našla in v njenem prijetnem, toplem okolju ostala kar tri ali štiri ure.
Hodnik, po katerem se pride do Julije.Julija in “njen” balkon.Porta Borsari.Lambertijev stolp.
Zvečer sva odšla do arene, ki se je že hitro polnila. Ob nama so sedeli trije parčki italijanskih upokojencev, ki so s seboj prinesli vse od čokolade do vina. Smejali so se in bili tako dobro razpoloženi, da sva se tega nalezla še midva. Žal pa ne upokojenki za nami =). Prav zanimivo je bilo videti ta razkorak in moram reči, da so mi prav ti sosedje polepšali večer. Prigrizke in pijačo so delili še z nama, prav tako pa so prispevali vsaj osnovne informacije o tem, kako zadeva ponavadi poteka. Tako da sva že od njih izvedela, da ponavadi orkester silijo, da igra vsaj prvo tretjino, potem pa skoraj vedno zadevo odpovejo. Da skoraj nikoli ne začnejo ob napovedani uri, temveč termine vlečejo, kolikor se da. In to se je tudi zgodilo. Kljub temu, da ni deževalo, da je bilo le oblačno, se je opera začela šele slabi dve uri kasneje, orkester je s prekinitvijo igral prvo tretjino (ki je sicer bila slišati nadkul), potem pa so končali, kao zaradi odmora. No, potem so se po pol ure končno oglasili na zvočniku, češ da je napoved slaba in preverjajo na hidrometeorološkem zavodu, kaj narediti. Šele uro po tem oglašanju, pa so naposled predstavo dokončno odpovedali z govorom, da vsaka kapljica dežja neizogibno poškoduje inštrument. Če bi začeli v času in zadevo le nekajkrat prekinili po potrebi, bi celo opero lahko izvedli do konca.
Tako pa… sva razočarana in odločena, da tega res nikoli več ne ponoviva, s slabo izkušnjo odšla iz Verone. No, poskušala sva kar nekajkrat, saj sva se zaradi slabih, napačno obrnjenih ali z drevjem zakritih oznak, večkrat izgubila, preden sva naposled le našla avtocesto. Kljub temu, da sva bila od nje oddaljena le pet minut. No, vsekakor sva se v Slovenijo vrnila olajšana in presrečna, tako da je bil ta prehod domov zaradi Verone na koncu celo malo lažji. Verjamem, da mesto ponuja še marsikaj lepega, a sama te romantike nisva doživela. Moj fant se je še mesece po tem sekiral, da njegovo darilo ni bilo uspešno, obenem pa je zanj zapravil veliko več, kot bi bilo smiselno, izkušnje pa mi ni mogel omogočiti. Vsekakor krivda ni bila njegova, prva tretjina opere je bila čudovita =), prav tako pa je namen tisti, ki zares šteje <3. Verjamem, da bova Verono ob naslednjih obiskih Italije ali Francije preskočila, ne dvomim pa v to, da bo najin korak že kmalu spet utripal v istem ritmu na kakšni novi lokaciji, pripravljen na nove podvige in novo pašo za oči <3.
Eh, vedno je težko, ko se poslavljaš, sploh, ko veš, da je pa to zdaj res to, nepreklicno slovo. In posloviti se od Francije je bilo kljub dvema tednoma, preživetima tam, zares težavno. Za uraden prihod domov sva si zato vzela kar dva dni. Eden je bil namenjen vožnji do Gardskega jezera, drugi je bil preživet v Veroni. Kljub temu mi je šlo kar na jok, ko sva s cestnega postajališča gledala dol na Monako in na Azurno obalo. Pa da ne bo pomote, Monako res ni nič posebnega. Le še zadnji mejnik.
Jutranji pozdrav škržata na najinem šotoru.
Vožnjo do Gardskega jezera si bom zapomnila predvsem po neštetih tunelih in dobri kavi z bencinskih postaj =). Gardsko jezero sva si pustila za zjutraj, medtem ko sva se na poti do BNB-ja, ki sva ga rezervirala še pred nastopom potovanja, odločala, ali ne bi raje kar kampirala v enem od mnogoštevilnih kampov ob Gardskem jezeru. Ko pa sva prišla do njega, naju je skoraj kap od vsega lepega. Najprej sva se morala vprašati, ali nisva česa zafrknila, saj je bil glede na ponudbo zars poceni. Večer sva se zato odločila preživeti kar tam, na njihovem čudovitem vrtu z lepim razgledom na okolico.
Že zvečer pa sva ugotovila, kakšna napaka bi bilo kampiranje, saj je Italijo zajelo neurje, zaradi česar je celo noč lilo. Zavita v tople odeje s konkretno streho nad glavo sva zelo hvaležna povsem mirno zaspala <3.
In sem ga dočakala! Camargue sem kar nekako izsilila, ker mi je o njem pripovedovala prijateljica in sem ga na vsak način želela obiskati, medtem ko je moji boljši polovici dobesedno še do zadnjega dne, do jutra preden sva se naložila v avto, dol viselo zanj. Ampak na koncu je bil obema všeč.
Na poti v močvirsko območje Camarguea sva se ustavila še v majhnem kraju po imenu Saint-Gilles, ki je najbolj znan po tem, da je bil zadnja točka, iz katere so križarji izpluli na križarski pohod. Cerkev je močno poškodovana, obrazi na kipih so odklesani stran, a je za ogled vseeno vredno narediti kratek postanek.
Camargue je zamočvirjeno območje veliko več kot 930 km2 in predstavlja največjo zahodnoevropsko rečno delto. Ujet je med dva kraka reke Rhone in kar dve tretjine celotne površine predstavljajo jezera ali močvirje. V njem prebiva več kot 400 vrst ptic, med drugim tu živijo tudi plamenci oziroma flamingi, znan pa je tudi po tem, da tu živijo divji biki in konji ter mnogo (preveč) komarjev. Skozi Camargue pelje ena sama cesta, ob kateri se nahaja tudi muzej, ki je pravzaprav bolj ko ne opazpvalnica različnih ptičjih vrst in konjev. Poti so lepo urejene, ljudi ni toliko, da ne bi mogli živali opazovati v miru, prav tako pa se da izbrati med trem različnimi dolžinami. Glede na čas hoje po soncu in del dneva sva si sama izbrala srednjo.
Slano jezero, ki je dobilo svojo barvo zaradi vodnih organizmov.
Pretežno glavni razlog za obisk so bili plamenci, ki sem jih želela videti v naravi.Love and…… hate relationship.
V Camargueu je tudi ogromno kačjih pastirjev, ki jih imam zelo rada, a moram priznati, da so naši modro-zeleni mnogo lepši od francosko rjavih =). V jezercih pa lahko zasledite tudi množico krapov. Kako jih opazite? Ko iz vode kar naenkrat v istem trenutju začne brbotati, kot bi vanjo kdo vrgel granato, je to to. Krapi, ki hlastajo za zrakom. Zadeva je še kar strašljiva, saj res zgleda, kot da se dejansko dušijo v tej kalni mlaki.
Ob parku in v njem kot rečeno živijo tudi divji konji, ki sicer imajo nekakšne ograje vsake toliko, a jih v vsakem primeru ni možno zmotiti, ker je povsod močvirje. Biki pa se nahajajo le zunaj parka, vsaj v tistem delu, ki sva ga videla midva, jih ni bilo, zunaj pa so seveda ograjeni.
Kamarški konji so izjemno podobni našim lipicancem.Ponekod lahko najdete tudi take hiške. Ljudje se ukvarjajo predvsem z rejo bikov ali pa izposojo konjev za ježo.
Na soncu sva se ob opoldanskem sprehajanju seveda dodobra pregrela, tako da je bilo meni kar malce dovolj do večera. V Arlesu sva zato najprej šla na pivo v senco =) in kakšno uro le konkretno počivala. Čeprav mesto ponuja marsikaj sva se na mojo željo po njem le sprehodila, saj sta dolgotrajno popotovanje in vročina terjala svoje. Mesto ima poleg rimskega amfiteatra še teater, obenem pa je v njem prebival in slikal tudi Van Gogh.
Vincent van Gogh, Večerna terasa kavarne, 1888.Provansalska značilnost – mandljeve slaščice po imenu calissons.
Pozno popoldne sva se v iskanju prenočišča odpravila še v Les Baux-de-Provence, luštno mestece, zidano v skalo na vzpetini, na okoliških travnikih pa se nahajajo nasadi oljk.
Spala sva nedaleč stran v majhnem, prikupnem kampu, kjer sva spet doživela nekaj dežja. Popoldanska ploha naju je ujela ravno v času, ko sva odšla na večerjo, tako da sva jo na koncu zaradi gneče, ki je nastala zaradi zaprtja letnih vrtov in popolnoma nabitih lokalov, bila primorana vzeti s sabo. Kljub temu lahko rečem, da sva uživala tudi tega dne in se kar z malo težkim srcem pripravljala na naslednji dan, ki ga je zaznamovala vožnja v Italijo.
Kaj v Albiju ni iz opeke? Ne vem. Ker vse ostalo je.
Mesto zaznamuje over the top fucking huge opečnata cerkev, ki je hudo kičasta, ko greš noter. Cerkev spominja na trdnjavo in dejansko bi glede na svojo velikost lahko tudi bila. Zvonik je visok kar 78 m, tako visoka pa naj bi bila, da dokaže nadvlado katolikov nad katari.
Zraven je še podobno ogromna in zunanje asketska škofovska palača, ki ima na zadnjem delu ob reki čudovit vrt.
Palais de la Berbie.
Glede na to, da se je v Albiju rodil slikar Toulouse Lautrec, si lahko tam ogledate tudi njegov muzej, ki sva ga sama žal koristila le za wc. Če vas slučajno zanima, do njega odidete z dvigalom v drugo klet =).
Potnica v kabini 54, Toulouse Lautrec, 1895.
Namenila sva se skozi Roquefort, zaradi plesnivega sira, kajpak. Ampak ta najboljši sir, zaradi katerega sva dodobra izropala krožnik za pokušino, je precej oblutljiv na vročino. Hraniti ga je potrebno v ladilniku. In glede na to, da v najinem avtu še termo vrečke nisva imela, kaj šele hladilnika, sem bila primorana sir v vseh oblikah in količinah pustiti kar tam =(. Dala sem se prepričati trgovki in fantu, da bo to res polom (kar bi gotovo tudi bil) in se s težkim srcem poslovila od njega. Hvalabogu se enega izmed variant da dobiti tudi v Leclercu. Ker naju skladiščenje sira ni preveč zanimalo, sva se odpravila pogledat najvišji cestni most na svetu. Viadukt Millau.
Roquefort-sur-Soulzon, domači kraj sira Roquefort.
V Franciji res ne moreš biti lačen.Lastovičar.
Millauski viiadukt je zasnoval arhitekt Norman Foster, o katerem sem govorila že pri Nîmesu. Dviga se kar 343 m visoko nad reko Tarn, s čimer je višji od Eiffelovega stolpa.
Dan je zaznamovala vožnja, pa je bilo kljub temu zelo lepo. Čez nacionalni park des Grands Causses sva se v slabih dveh urah spet spustila v regijo Languedoc-Roussillon in si poiskala večerno zavetje v kampu v bližini Nîmesa. Ta je bil še posebej všeč mojemu fantu, ki mi je venomer pravil o tem, kako zadovoljen je s kopalnicami in wcjem v njem. Nisem prav dobro razumela njegovega navdušenja, ker naš, ženski del ni bil prav nič posebnega, čeprav je bil čisto spodoben. Potem pa mi je pokazal fotografije in sem dojela. Moški wc je bil 3x večji od našega. V “čakalnem” delu je imel foteljček, obdan z rožami in knjigami. Prav napol kabinet =). Dobro vzdušje je za malenkost pokvarilo le vreme. Ponoči je namreč malce deževalo, dovolj, da je nekaj kapljic odtekalo tudi v notranjost najinega, od poti obrabljenega šotora. Kljub temu pa je zjutraj izza oblakov že posijalo močno sonce =).
Hja ne, kopanje, ja. No, to je bil bolj poskus kopanja =). Dopoldne sva prišla po sipini navzdol, razgrnila brisačo in jaz sem že navdušeno krenila proti vodi. Sem pa bila malo začudena, da se nihče od tistih, ki so tudi bili spodaj, ni kopal. Le en nemški ovčar je malo skakljal čisto na koncu, pravzaprav na peni, ki so jo nosili valovi. Ko sem šla v vodo do medenice, sem ugotovila zakaj. Ni bila kriva malce umazana voda. Atlantik je prekleto mrzel ocean! Z okoli 15°C. Kar precej časa sem zbirala pogum, medtem ko so me noge že bolele od mraza. Šla sem malo naprej, pa nazaj, kao valda se grem kopat, če sem že tukaj. No, na koncu nisem šla. Pred leti sem imela dolgo časa hude težave z vnetji mehurja in nekako je ljubezen do njega prevladala. Poklapano sem šla nazaj, a odločitve nisem prav dolgo obžalovala. Next time.
Sipina nama je še malo lepšala dopoldne, potem pa sva spet krenila na pot. Žal sva na tej točki že odšla na pot domov, seveda z mnogo ovinkov =).
Prvi je bil Moissac s čudovito romansko cerkvijo in prisrčnim trgom pred njo. Notranjost ni nič posebnega, a naju je prevzela vaja nekih pevcev. V različnem številu po dva ali tri so bili razpostavljeni na različnih koncev cerkve in izmenično peli, bilo je zelo impresivno in doneče, tako da se nas je potem nabralo že tudi kar nekaj občudovalcev, ki si jih kar nismo upali prekiniti.
“What’s he sayin?!”
Iz Moissaca pa v deželo opeke – Albi. Ampak še prej nočitev v kampu. Presenetljivo je, da so ti v Franciji praktično za vsakim ovinkom. Lepi, spedenani, dostopni. Izjemoma, očitno med Moissacom in Albijem, pa ga je kar težko najti. No, nama ga je s pomočjo domačinov, ki so se kot starci pod lipo posvetovali med seboj in nama dobrih 15 minut kasneje končno le svetovali smer, uspelo najti precej bliže Albija, kot sva ga nameravala in precej kasneje kot sva upala. S 30€ na noč je bil skoraj že kar drag, za francoski kamp, sicer pa absolutno vreden vsega denarja. Imel je savne, jacuzzi, notranje in zunanje bazene ter zelo lične kopalnice pa tudi lepo urejena šotorišča. Pravi balzam za dušo in za utrujeno telo. Zato izjemoma dodajam še povezavo nanj, saj je bil absolutno moj najljubši, kljub hudi konkurenci. Pomagal mi je nabrati si energijo in me zazibal v trden spanec.
Ja, saj vem, da e že ponavljam, ampak nekaj je na teh francoskih mestih =). Tudi Bordeaux ni bil slab. Ni mi bil všeč toliko kot Nîmes ali Toulouse, ampak kljub temu je naredil zelo dober vtis. Še posebej z vodnim trgom. Kaj to je? pravzaprav velika ploščad, ki ima na dnu precej nevidne odprtine za dotok vode. Ta počasi prši ven kot hladna meglica in te osveži v vročini, potem pa začnejo curljati ven potočki, ki počasi napolnijo celo ploščad z nekaj centimetri vode. Že, ko nastaja meglica, je vzdušje nekaj posebnega, potem pa se cel trg spremeni v zrcalo. Otroci se podijo po vodi in se špricajo, odrasli si namakajo noge, res je zanimivo in prijetno =).
Vodno zrcalo. Foto: Marc Cohen.
Seveda pa se v Bordeauxu skriva še kak drug zanimiv kotiček.
Seveda priporočam tudi pokušino lokalnega vina – bordojca. Midva sva najinega spila na lokaciji južneje od Bordeauxa, in sicer na vrhu sipine Dune de Pilat (oziroma Dune du Pyla).
Seveda sva odpirač pozabila spodaj.
Gre za pravo puščavo in je najvišja peščena sipina v Evropi. Že, ko se ji bližaš in se kar naenkrat pojavi in the middle of nowhere izgleda prav noro! Razsteza se približno v dolžini 2,7 km, široka je 500 m, njena trenutna višina je 110 m. In, če se odpraviš od Atlantika po njej navzgor v hudem soncu, je kar naporno, lahko povem iz prve roke. Usedaš se v vroč pesek in dobesedno gaziš navkreber. Je pa pot navzdol neprecenljiva. Dobesedno ne moreš pasti, zato močno priporočam tek navzdol =).
Stairway to heaven.
Posebej lepa pa je tudi zvečer. Pesek je še topel, tako da ti greje noge, medtem ko čakaš, da se znoči.
Glede na to, da se je že močno širila proti vzhodu, so okrog nje nasadili borovce in jo kar precej upočasnili in zajezili. V kampu se še vidi oznake nekdanjih šotorišč, ki jih je že prekril pesek. Kljub temu je teh v treh kampih še dovolj, je pa hecno, ko še pol leta kasneje v sčiščeni opremi najdeš kje zrnca peska =).
Jezero v Plazacu izgleda dobro tudi zjutraj, meglice so goste, a komaj nad gladino, tako da na fotografiji izpade kot da je pravzaprav voda svinjsko umazana, v resnici pa je bilo prav romantično =).
Glede na to, da naju je Lascaux tako očaral, sva se zvečer odločila, da se odpraviva pogledat še eno jamo s poslikavami, tako da sva odšla v bližnji Rouffignac. Tam raziskuješ originalno poslikavo, greš prav tako z vodičem, ki te večino poti vodi na vlakcu, ki ga mestoma ustavlja, na koncu pa z njega sestopiš in se odpraviš pogledat najimpresivnejši del. Zelo se me je dotaknila tudi ta. Slike so manj bogate, je pa kljub temu tudi veliko čudovitih gravur ter črtnih risb nosorogov, mamutov in konjev. Zelo luštno in vredno vsakega mojega centa.
Vhod v jamo v Rouffignacu.
Nosorogi v pasu.Zaljubljena mamuta.Konjiček.Gravura mamuta.Glava bika.Zanimivo je, da je jama popisana tudi z raznimi grafiti iz zadnjih stoletij.
Po ogledu jame sva si v Les Eyzies-de-Tayac-Sireuil ogledala še muzej prazgodovine, ki pravici na ljubo morda ni bil ravno vreden vstopnine, razen nekaj luštnih artefaktov. Vendar pa je kraj, kjer stoji muzej, izjemen, Ko se povzpneš na streho muzeja, je ta pravzaprav vzidana v previsno skalo nad njim, obenem pa je tudi sicer v regiji ogromno mini hišk, ki so naslonjene na skalo.
Bizon.
Naslednji cilj je bil vožnja po dolini Dordogne. Moram reči, da me ni preveč osupnilo, Malo je bilo krivo oblačno-deževno vreme, malo… ne vem, visoka pričakovanja. Priporočan nama je bil tudi postanek v Sarlat de la Caneda, bojda izjemno luštnem mestecu, ki pa se mi je zdel precej brezdušni. Slike so boljše, kot je v resnici, leprav je ta trg res kjut.
Sarlat de la Caneda.
Zelo sem si želela obiskati vrt v Marqueyssacu, a žal ni bilo časa in bil je malo preveč oddaljen z najine poti.
Foto: Sigfrid Lopez.
Namesto tam, sva se ustavila v vasici Beynac-et-Cazenac <3.
Dordogna.
No in če je bilo to ne prav kratko popotovanje po hladni, vetrovni dolini Dordogne manjše razočaranje, je bil Saint-Emilion vasica, kjer sva uživala. Nahajajoč se v bližini Atlantika, je že nakazoval na nenehno spreminjajoče se vreme. Malo dežja, veliko sonca in neskončni vinogradi.
To noč sva nameravala preživeti v bližnjem kampu, pa naju je izkušnja z oranžnim alarmom v kombinaciji s temnimi oblaki prepričala raje v nočitev v hotelu. Bil je dejansko cenejši od kampa, že kmalu sva ugotovila, da je bila odločitev pravilna, ker se je na polno ulilo. Čez nekaj minut pa je sledila mavrica. In bilo je dobro in bil je 8. dan.
prinesi mi rože 